»V luči tragičnih posledic tajfuna Haiyan na Filipinih« se začenjajo poročila iz Varšave, kjer poteka že 19. podnebni vrh Združenih narodov. Zaradi tajfuna je pritisk na delegate držav verjetno največji doslej, čeprav pravega mandata za daljnosežne odločitve nimajo. Sklenitev novega pravno zavezujočega svetovnega podnebnega dogovora je namreč predvidena za konec novembra leta 2015 v Parizu.
Poraba fosilnih goriv še vedno povečuje, pomembnega preboja pa v Varšavi nihče ne pričakuje. »Bomo torej storili kaj glede podnebnih sprememb? Videti je, da se bodo spremembe podnebne politike zgodile le, ko bo veliko več ljudi povzdignilo svoj glas,« pravijo v Worldwatch Institutu. Dodajajo, da številni okoljevarstveniki ne vidijo širše politične slike, saj zagovarjajo majhna vsakodnevna zelena dejanja, čeprav so ta dejansko bolj simbolična kot učinkovita. V Worldwatchu Institutu so prepričani, da lahko le kolektivna družbena akcija povzroči politično in gospodarsko spremembo.
Evropska komisija je sicer v Varšavo prispela z jasnimi nameni, da bi od drugih držav dobila še kakšno zavezo za zmanjšanje emisij že do leta 2020. EU je namreč tako rekoč edina, ki se je zavezala, da bo emisije do leta 2020 zmanjšala za 20 odstotkov (od leta 1990). Udarila pa je že slaba novica. Kot opozarja organizacija Tcktcktck (ime ponazarja iztekanje časa, saj se prebere tik tik tik), je Avstralija oznanila, da bo emisije do leta 2020 zmanjšala le za pet odstotkov (od leta 2000) namesto za 25 odstotkov. Še v Bonnu leta 2011 je Avstralija napovedala 25-odstotno zmanjšanje emisij, vendar z dodatkom, »če bo svet soglašal z ambicioznim globalnim sporazumom, ki bo omogočil stabiliziranje vsebnosti ogljikovega dioksida v atmosferi na 450 delcev na milijon delcev zraka«. Brezpogojno je bilo le znižanje emisij za pet odstotkov.
Šibke zaveze za 2020
ZDA, Avstralija, Kanada in Evropska unija so na prebivalca še vedno največje onesnaževalke. Kanada se je odločila, da bo v primerjavi z letom 2005 do leta 2020 emisije zmanjšala za 17 odstotkov, enako so sporočile ZDA, le da z več besedila. Evropska unija je napovedala 20-odstotno neodvisno znižanje emisij (med 1990 in 2020), ponudila 30-odstotno znižanje emisij, če bi se podobno odločile tudi druge razvite države. To je storila le Japonska, ki je napovedala 25-odstotno znižanje emisij v istem obdobju. Rusija je napovedala od 15- do 25-odstotno znižanje, vendar z dvema pogojema. Prvi je polno upoštevanje ruskega gozdnega ponora emisij, drugi pogoj pa so pravno zavezujoče emisijske zaveze vseh glavnih onesnaževalcev. Kitajska je pripravljena začeti omejevati emisije šele po tem, ko bodo to storile zgodovinske onesnaževalke. Zdaj je namreč jasno, da se ogljikov dioksid v atmosferi kopiči, nekatere države pa ga izpuščajo bistveno dlje kot druge, denimo Velika Britanija, ki je začela uporabljati učinkovite parne stroje za črpanje vode iz rudnikov premoga že leta 1769. Povečanje količin izkopanega premoga pa je vodilo v industrijsko revolucijo.
Financiranje prilagajanja je trenutno namreč daleč za potrebami in obljubami. Vprašanje je sicer postalo zelo pomembno zaradi Filipinov, ki jih je vremenska katastrofa prizadela že drugič v razmeroma kratkem času. Razvite države so obljubile sto milijard dolarjev na leto za financiranje prilagajanja v državah v razvoju do leta 2020. Pa niso sposobne spraviti skupaj niti nekaj sto milijonov dolarjev za ohranitev organizacij Združenih narodov, ki imajo mreže svetovalcev za prilagajanje, in za finančno pomoč državam, ki se borijo za preživetje v tem podnebju.
Več skupin okoljevarstvenih in družbenih gibanj zato v Varšavi zahteva zapolnitev razkoraka med obljubljenim in dejansko vloženim denarjem v Zeleni sklad. Poleg tega opozarjajo, da svet ne more več zavlačevati z zmanjševanjem emisij, saj bodo stroški vsako leto večji. Dodajajo, da tudi sto milijard dolarjev na leto ne zadošča za preusmeritev v nizkoolgjični svet.
